Petek, 20. 4. 2018

Že diši po domu.

Ob 8.30 smo se s kovčki zberali pred osnovno šolo Elisaveta Bagriana. Občutili smo bolgarski dež in solze slovesa. S tesnobo v srcu smo se poslovili od bolgarskih vrstnikov. Skupaj s špansko ekipo smo se odpeljeljali proti bolgarskemu glavnemu mestu. Cesta, ki se je vije preko prostranega polja, ki ponekod zamenja zeleno barvo z rumeno, nas je pripeljala v Sofijo. V Bolgariji imajo tri pravoslavne cerkve z zlatimi kupolami. Eno smo videli v sredo od daleč, v dve pa smo danes vstopili. Očarala nas je veličina in številne ikone. Stopili smo mimo večnega ognja in kipa leva, simbola Bolgarije. Veliko časa smo posvetili tržnici, da smo si “napasli” oči in izpraznili denarnice. Radi bi obdarili vse, ki jih imamo radi. Učiteljice smo upoštevale želje učencev in skupaj smo zavili v Starbucks.
Pohiteli smo nazaj na avtobus in se ob začetku prometne končnice še pravočasno pripeljali do letališča. Slovo od Špancev je povzročilo poplavo solz. Nekaj manjših zapletov smo imeli pri kontroli in že smo pomahali Bolgariji z zraka. V Rimu še pizza  in upanje, da kmalu tudi Gorica.
Uspešno smo pristali na tržaških tleh. Vsi presrečni smo se objeli z domačimi. Hvaležni smo bili za podarjeni teden. Naj živi Erasmus+!
Pogumni