Delavnice Jaz in Družba

Razredničarki v 8. b in 8. c izvajata delavnice iz 3. dela programa Več kot spričevalo: “Jaz in Družba”. Nekaj teh je na kratko opisanih spodaj:

1. delavnica: Kaj imam pri sebi najraje

Učenci na list papirja zapišejo, katera njihova lastnost jim je najbolj všeč. Nato si to povedo v parih, nakar pari drug drugega predstavijo skupini.

Vsak učenec na listek zapiše eno svojo dobro lastnost. Lističe zalepijo na drevesno krošnjo.

Ob tem se pogovarjamo o pozitivnih lastnostih, ki jih imajo. Ugotavljajo, da se te lastnosti premalokrat omenijo in da namesto poudarjanja  pozitivnih, prevečkrat poudarjamo negativne lastnosti. Zato je marsikdo imel težave povedati, katere so njegove pozitivne lastnosti.

2. delavnica: Nevihta čustev

Učenci se razdelijo v skupine. Vsaka skupina dobi na listku napisano eno čustvo: strah, jeza, sreča, žalost, … Po metodi nevihti možganov poiščejo čim več asociacij na dano čustvo.

Člani skupine preberejo asociacije, ki so jih zapisali, ostali učenci pa ugibajo za katero čustvo gre.

Ugotavljajo, da nekateri dogodki sprožajo pri večini podobna čustva, pri nekaterih pa lahko tudi drugačna.

3. delavnica: Izražanje občutkov

Učenci so ob poslušanju glasbe risali. Poslušali so tri različne skladbe, različnih zvrsti. Navodilo je bilo, da se izražajo samo z likovnimi elementi, to so točka, linija in ploskev.

Kmalu so se vživeli in začeli ustvarjati. Bilo jim je zelo zabavno. Ugotovili so, da nam je vsaka glasba priklicala drugačne občutke in da so zato tudi risbe različne.

Poslušali so Mozarta (Moonlight sonata), nato Metallico (Blackened), Brain Adamsona (Please forgive me) in še Lewis Capaldi (Someone you loved).

Sledil je pogovor o tem kakšno zvrst glasbe poslušajo, ali poslušajo vedno eno zvrst glasbe in ali glasbo izbirajo glede na počutje in če vpliva na njihova čustva.

Zopet so ugotovili, da jim je poglabljanje v svoja čustva in govorjenje o njih nekaj zelo težkega.

4. delavnica: Piranje v reki

Na tleh narisana črta predstavlja most čez reko v kateri so piranje. Na most se postavi sedem učencev. Vsak dobi v roke nek predmet, eni večjega drugi manjšega. Njihova naloga je, da se premaknejo iz enega konca mostu na drugega mimo vseh ostalih učencev in to tako, da ne padejo v reko. Če padejo, se postavijo na začetek. Pri tem pride do izraza medsebojno sodelovanje in pomoč.

Sledil je razgovor o vaji. Ugotovili so, da hoja po mostu predstavlja življenje, predmeti, ki jih nosijo pa težave in ovire, ki jih spremljajo. Ugotovili so tudi, da je velikega pomena, da si na tej poti pomagajo, da pa včasih rešitev, ki jo vidi eden, ni nujno sprejemljiva za drugega. Nekateri so imeli pri prehodu več, drugi manj težav, lahko pa se zgodi tudi, da nekdo obupa.

5. delavnica: Nadaljevanje stavkov

Učenci dobijo vsak svoj list z nedokončanimi stavki. Nekaj primerov:

Počutim se žalosten ko ….

Razjezim se ko …

Ko sem osamljen ….

Učenci dokončajo stavke. Pri tem se morajo osredotočiti na svoja čustva ter njihovo izražanje.

Učenci so ugotavljali, da imajo s tem kar velike težave. Vsak je po lastni izbiri povedal eno stvar, ki jo je zapisal. Ob tem smo lahko ugotavljali, da včasih pokažemo ravno nasprotno od tega kar občutimo.

6. delavnica: Vloga v razredu

5 učencev prostovoljcev dobi listke na katerih je zapisano kakšna je njihova vloga v razredu. Primeri:

Ti si samozavesten, zanesljiv, odgovoren in samostojen učenec.

Ti si učenec, ki se težko zbere, se težje uči,…

Ti si osamljen in sramežljiv učenec. …

Vsak se vživi v vlogo, ki mu je dodeljena. Nato učitelj prebere trditve in če se učenec z njo strinja stopi korak naprej.

Na koncu vsak učenec prebere svojo vlogo. Pogledamo koliko korakov je naredil in se pogovorimo o tem. Ob tem spoznavajo razlike med njimi ter, da že v osnovi nimajo vsi enakih možnosti. Ugotavljajo pa tudi, da lahko, v ustrezni razredni klimi, te razlike zmanjšamo.