Nedelja, 15. april 2018

Na oblačno jutro smo se, obloženi s prtljago in polni pričakovanj, z rahlo tesnobo v srcu, poslovili od domačih in rodnega kraja.
Vožnja do letališča je minila zelo hitro, saj tržaško letališče res ni daleč stran od nas. Hvaležni, da začnemo na letališču, ki zaradi “gužve” sploh ni stresno, smo pričakovali naše letalo.
Hvaležni smo bili vsem, ki so nam zaželeli srečno pot.

Srečno smo prispeli v Rim. Za nekatere je bil to “krstni” let, vsem pa je pustil prijetne občutke.

Seveda smo ugotovili, da imamo tudi želodčke s seboj in to prazne. Italijanska pica je rešila  težave. Za posladek pa še piškoti iz nahrbtnika.

Vkrcanje na naslednje letalo je šlo po hitrem postopku, saj smo po kosilu kar nekako obsedeli na stolih. Ura pa nas ni čakala.

Postopek smo poznali: osebna, letalske karte ven in v vrsto. Super sedeži – vsi otroci ob oknu. Tudi že prvi pogovori z Bolgari – v hrvaščini. Pristanek gladek. V Sofiji sploh ni bilo gneče, vsaj na letališču. Vodja iz Bolgarije nam je z nasmeškom zaželela dobrodošlico. Zraven pa španska ekipa. Prijateljstvo na prvi pogled.

Sledila je dolga pot do Slivna, kjer so nas s šopki rož prijazno sprejeli v bolgarske domove. Utrujeni in rahlo zaskrbljeni smo se poslovili. V pričakovanju jutrišnjega dne …

Pogumni Julija, David, Dijana,Tam, Maša, Miha, 2x Tanja, Mojca, Suzana