Sreda, 18. 4. 2018

Danes smo bili na celodnevni ekskurziji.

Udoben avtobus. Cesta se je “vila” v neskončno ravnino. Nasadi češenj (če bo vsak cvet rodil sadež, bodo veje pokale pod težo) in prostrana polja. Mesto Kazanlak velja za mesto vrtnic, kot naše. Peljemo se mimo vasi Šipka, ki se ponaša z zlatimi kupolami na cerkvi. Prečkamo prelaz Stara planina. V daljavi vidimo spomenik v spomin padlim borcem za osvoboditev Bolgarije. Do leta 1878 je bil bolgarski narod podložen osmanski oblasti.
V etnološkem muzeju Etar smo zares uživali; šumeča reka, cvetoči regrat, marjetice in sonce. Predstavili so nam tipične obrti okoliških krajev iz obdobja konec 18., začetek 19. stoletja: sušenje sliv, priprava sira, orehovega olja, lončarstvo, suha roba, pranje tepihov v lesenem pralnem stroju na vodni pogon … Zaključili smo s poukom v stari učilnici: v kotu naslonjena šiba, pesek in peresnik z gosjim peresom na klopi za pisanje ter verižice z obeskom za pridne (bele tablice z napisi MARLJIV, VESTEN …) in poredne (črne tablice z napisi LEN …). Nato poskrbimo za želodčke – cvrti krompir, dolg čevapčič in majhna pleskavica. Tudi lepinja je bila zelo dobra. Kar obsedeli bi tam, a je vodička napovedala odhod že čez pol ure. Še nekaj hitrih nakupov krasnih spominkov.
Mesto Gabrovo si bomo zapomnili po muzeju humorja in satir. Prebivalci Gabrovega so kot naši Gorenjci – veljajo za skopuhe. V muzeju preberemo veliko šal na njihov račun, na svoj račun pa se nasmejemo pred “čudežnim” ogledalom. Z zanimanjem preiskušamo staro tehnologijo (telegraf, napravo za pošiljanje morsejeve abecede …) in novo tehnologijo (video igrice) ter se fotografiramo ob maskah karnevalov tega mesta.
Mesto Veliko Tarnovo človeka  impresionira na prvi pogled. Srednjeveško obzidje se vije v vse smeri. Odličen vodič nas popelje v dogajanje srednjega veka in razloži obrambni sistem mesta, v katerem je živel car. Obrambni stolp nudi čudovit razgled. Učenci so malo prestrašeni postavili glave na tnalo  – samo za fotografijo! V čeladah pa so uživali. Povzpeli smo se še do cerkve, ki so jo spremenili v muzej.
Bolgarski tim nam je želel razkazati še samostan, vendar smo zaradi pozne ure vstopili samo v cerkvico. Smo pa bogatejši za fotografijo z mosta ljubezni.
In dan je minil. Še dve uri in pol do “doma”, pa smo zaključili sredo.
Pogumni